Po košnji, sušenju in spravilu sena smo se člani KD Lukovica odpravili na tradicionalno tridnevno konjenico, tokrat na Čemšeniško planino. Članska ekipa je s pripravami pričela že v spomladanskem obdobju, meseca avgusta pa je na pot krenilo 14 konjenikov, spremljevalna dvovprega s kočijo maratonko ter voz s starodobnim traktorjem v odlični kondiciji.
Konjeniška odisejada se je pričela v Preserjah pri Lukovici na posestvu predsednika društva KDL Stanislava Cerarja. Na Gori pri Pečah nas je na ekološki kmetiji Pr’Pirc gostil g. Alojz Merela z družino. Naslednje jutro smo krenili po slikoviti gozdnato travniški pokrajini do Trojan, kjer nas je gostilničarka po kosilu presenetila še s toplimi trojanskimi krofi. Ta legendarni posladek nam je dal zagon pri prečenju melišča na evropski pešpoti E6. Skoncentrirana hoja, drobljenje peska pod kopiti, pogled na okoliške vršace ter strmo pobočje melišča so se mešali z adrenalinskimi občutki prežetimi z blagodejnim vonjem ruševja in planinskega bora. Spremljevalni ekipi sta medtem ubrali vozne poti.
V popoldanskih urah smo prispeli do vznožja Čemšeniške planine. Na rame in konje smo oprtali opremo ter peš krenili proti Čoparjevi koči (1206 m). Prvo zavetišče na planini so leta 1932 postavili študenti-planinci, blizu njega pa leta 1936 delavci-planinci leseno kočo, ki so jo imenovali Tinetova koča po zaslužnem planincu Tinetu Čoparju (1913-1945). Zaradi dotrajanosti stare koče in vedno večjega obiska je PD Zagorje zgradilo l. 1973 nov dom. Da je planina priljubljena izletniška točka, so potrdili planinci, ki so jim konji v zgodnjih jutranjih urah na obraz pričarali prešerne nasmehe.
Po celodnevni ježi ter kratkotrajni in osvežilni dežni prhi se je ob zvenu kopit po gozdu razlegal dekliški smeh, ki se je ob zadnjem vzponu stopil s tišino. Zahajajoče sonce se je prepletalo z drevesnimi listi v čarobno igro svetlobe in senc. Ob večerni zarji smo uredili konje ter jim, uživajoč ob prekrasnem razgledu, ponudili travniško pašo. Mirna noč in zvezdnato nebo je konjem vlilo novih moči za pot domov. Tovrstno druženje s konji je še posebej dragoceno in nudi čutno in čustveno notranje potovanje, obenem pa zahteva dobro psihofizično pripravljenost konjenika in pravilen odziv na nepričakovane dogodke, kot so spuščeni bevskajoči vaški psi ali krave na paši, ki jih zamika družba konj.
Konjenica je uspešno in srečno prestala svojo poletno dogodivščino. Zahvala vsem sodelujočim, še posebno organizacijskemu odboru KDL ter spremljevalni ekipi, ki nas je potrpežljivo z obilo dobre volje spodbujala na poti ter grivastim sopotnikom za vztrajen in varen korak.
Besedilo in fotografije: Helena Mesarič
©Avgust 2019
Paša na Čemšeniški planini z razgledom proti Zasavju, kjer je vidna Zasavska Sveta gora, Roviškovec, Pleše, smučišče Marela, Kum in drugi okoliški vrhovi, ob lepi vidljivosti pa razgled seže vse do Snežnika, Javornikov, Krima in Nanosa.
Pozoren korak čez melišče na evropski pešpoti E6.
V objemu narave.
21 letna Karma, najstarejša grivasta sopotnica pred Čoparjevo kočo (1206 m).
Ekipa KD Lukovica – Konjeniški pozdrav!
Spremljevalna dvovprega s kočijo maratonko in traktor veteran. Z dobro voljo so člani KDL poskrbeli za osvežitev na poti.
