STROKOVNA DELAVNICA »EVOLUCIJA KONJA IN RAZVOJ NEGE KOPIT«
KD Lukovica je meseca junija za člane društva organiziralo delavnico na temo »Evolucija konja in razvoj nege kopit«. V društvenih konjeniških vrstah so zastopane različne pasme konj. Od hladokrvnih predstavnikov, kot so Posavci in pa vse do slovenskih (Ljutomerski kasač, Lipicanec, Slovenski toplokrvni konj) in tujih toplokrvnih linij. Med slednje sodijo Italijanski kasači, nemški Haflinger, nizozemski Frizijec, ameriški Quarter in Appalossa, angleške, nemške in češke toplokrvne pasme. Ne glede na različne pasme konj je skrb za zdravje kopit v različnih konjeniških disciplinah na prvem mestu.
Potek evolucije konja in razvoj nege kopit je predstavil Marko Rajkovič, ki se je tej temi posvetil v okviru diplomskega dela. V času študija na Biotehniški fakulteti, Oddelku za zootehniko je pridobil številne dragocene konjeniške izkušnje na Irskem, kjer se je ukvarjal s treningom angleških polnokrvnih konj – galoperjev. Svoje strokovno znanje na tem področju vseskozi nagrajuje pri uveljavljenih domačih in tujih strokovnjakih.
Tematski sklopi delavnice:
Evolucija konja
Začetek evolucije konj sega 60 milijonov let nazaj v prazgodovino. Prvi prednik je bil majhen Eohippus, ki je živel v gozdnatih močvirjih, s štirimi prsti na prednjih nogah in tremi na zadnjih nogah. S podnebnimi spremembami pred približno 40 milijoni let se je spremenila struktura tal in konji so se začeli gibati po bolj odprtem terenu. Postopno so se začele razvijati okončine in telesni okvir je postal večji, razvil se je Mesohippus, ki je imel na prednjih okončinah le še tri prste. Številne spremembe podnebja so prnesle toplejše obdobje, nižjo vegetacijo in trša tla. Iz Mesohippusa je nastal večji Miohippus, ki je imel spremenjene okončine in zobovje. Pred 20 do 25 milijoni let je nastal Meryhippus, ki je bil že zelo podoben konju in sta se mu stranska prsta začela zmanjševati in centralni prst je začel prevzemati celotno težo. Pred 6 milijoni let je nastal Pilohippus, ki je bil prototip modernega konja z vsemi proporci in je imel eno samo kopito.
Domestifikacija konja
Predvideva se, da se je pred 5 do 6 tisoč leti začela domestifikacija konja v Evraziji. Postopoma človek konja ni uporabljal več samo za prehrano, ampak tudi za delo. Človek je začel uporabljati konja za vleko, nošnjo tovora in s tem so bila kopita bolj obremenjena. Prekomerna obraba roževine se je začela kazati s šepanjem konj in človek se je začel ukvarjati z nego ter oskrbo kopit.
Razvoj nege in oskrbe kopit
Okrog leta 1500 pr.n.št. so Egipčani in Perzijci prvi zaščitili svojim konjem kopita, da se ne bi prekomerno obrabljala. Oblikovali so podlogo iz tkane trave in trsja ter z usnjenimi jermenčki oblikovali nekakšen mokasin. Okoli leta 400 pr.n.št. so se Grki že zavedali pomembnosti dobrih nog pri konjih, oskrbe in zaščite kopit. Rimljani so proti koncu rimskega imperija začeli uporabljati železni čevelj, pred tem pa so uporabljali usnjene čevlje z okovanim podplatom iz kovine. Železni čevelj so zaradi težavnega nošenja uporabljali za zaščito vnetih kopit. Kasneje so jih nasledili hipposandali. To je bila kovinska ploščica s stranskimi kljukami in obročki preko katerih so napeljali usnjene jermenčke in jih pritrdili na kopito. Predpostavlja se, da so jih uporabljali za vstavljanje oblog pri vnetih kopitih. Prvi ljudje, ki so s podkvijo in žeblji zaščitili konjska kopita so bili Kelti, ki so prišli v Veliko Britanijo okrog leta 450 pr.n.št. Večjih sprememb o kovanju konj ni bilo vse do srednjega veka, ko so Normani izdelali dva tipa širših podkev. V 16. in 17. stoletju se je kovaštvo razvijalo, izdelovali so podkve z ozobci in več drugih tipov podkev. V 18. in 19. stoletju so ustanovili prve veterinarske šole za kovače, da bi prednesli zananje o anatomiji in fiziologiji konjskih nog na področje kovaštva. Od 20. stoletja dalje se je kovaštvo razvijalo v moderno kovanje in razvoj različnih materialov glede na namembnost. Podkve v zadnjem času izdelujejo iz železa, aluminija, bakra, magnezija, plastike in gume.
Praktično usmerjena in strokovno vodena delavnica je navdušila tako začetnike kot tudi izkušene konjarje.
Delavnica je potekala na posestvu g. Staneta Cerarja, predsednika KD Lukovica.
Primer različnih namenskih podkev za športne kasaške konje. Material: železo in aluminij.
Besedilo in fotografije: Helena Mesarič, Marko Rajkovič
©Julij 2021
STROKOVNO PREDAVANJE NA TEMO “PREPOZNAVANJE POŠKODB PRI KONJIH”
V mesecu septembru 2020 je Konjerejsko društvo Lukovica organiziralo strokovno predavanje na temo Prepoznavanje poškodb pri konjih s poudarki na naslednjih temah:
- zakaj konji ne pokažejo bolečine – evolucijski vidik,
- telo deluje kot celota – nastanek kompenzacijskih verig,
- prvi znaki neudobja in bolečine, razdeljeno po predelih konjevega telesa,
- predstavitev preventivnih praks.
Teoretično predavanje in praktični del je izvedla Katja Porenta Equine Bodywork, manualna terapevtka za konje, ki pomaga konjem z gibalnimi težavami in konjem v postopku rehabilitacije po poškodbi (ogled fotografij).
Dogodek je na posestvu predsednika Konjerejskega društva Lukovica g. Staneta Cerarja, potekal v odličnem vzdušju, z upoštevanjem vseh preventivnih protikoronskih ukrepov.
Besedilo in fotografije: Helena Mesarič
©September 2020
PLANINSKI BISER
V barvitem jesenskem dnevu smo se člani KD Lukovca odpravili na strokovno ekskurzijo v hribovito posavsko območje Podkuma na posestvo g. Antona Dolinška. Čreda bosanskih planinskih konj (mednarodna kratica BBK) nas je pričakala na prostranih travnikih. Trenutno je na posestvu 19 konj, ki v vročih poletjih in mrzlih zimah kraljujejo na planini. [1]Znotraj skupine malih konj, je BBK na Balkanu najbolj razširjen in se odlikuje po vzdržljivosti, trpežnosti, ubogljivosti, veliki delovni sposobnosti, izjemni zanesljivosti in ravnotežju pri hoji po gorskih območjih. Poznan je kot eden najboljših planinskih konj za prenašanje tovora.
Po uvodni predstavitvi okoliških hribov in priljudne črede kobil z žrebetom je sledila predstavitev žrebcev pod strokovnim vodstvom dr. Matjaža Mesariča in g. Antona Dolinška.
Najprej nas je očaral žrebec 7 Miško III-B729 iz linije Miško, z vidnim primitivnim znamenjem – jeguljastim trakom. Žrebca odlikuje dlaka čudovite vranje modre barva (plavec).
Svoj prihod je nato z gromkim rezgetom najavil žrebec 5 Barut III-P37 vzrejne linije Barut. Že samo ime (barut – smodnik) nakazuje temperamentnega žrebca, zvedavega pogleda ter nežne telesne zgradbe s pridihom arabske krvi.
Sledila je predstavitev žrebca 3 Durmitor I, mirnejšega temperamenta, ki je namenjen formiranju nove linije v reji BBK. Odlikujejo ga mehki in izdatnejši hodi, zato je primernejši za jahanje. Njegovi potomci uspešno zastopajo pasmo po Evropi.
Žrebci imajo močno izražen spolni dimorfizem, izrazit čut za nevarnost in varovanje črede.
Trenutno število vseh registriranih konj je približno 150. Z namenom zagotoviti obstoj BBK so nekateri vneti privrženci, člani Mednarodnega združenja rejcev BBK, formirali lastno rejo. Leta 2003 je g. Anton Dolinšek v Hercegovini osnoval ergelo Planido, ki je bila kasneje premeščena v Slovenijo.
Dan je bil prekratek za vse zgodbe, ki so jih pripovedovali številni zgodovinski predmeti iz zbirke muzeja g. Dolinška, kot so delovna in vojaška sedla (samar), kovaški ter konjeniški pripomočki, ki so povezani z življenjem BBK vse od obdobja Kraljevine SHS pa do danes.
Anton Dolinšek in dr. Matjaž Mesarič že vrsto let sodelujeta v priznani rejski organizaciji, Mednarodnem združenju rejcev bosanskih planinskih konj. Najpomembnejša naloge organizacije je ohranitev te kritično ogrožene pasme in skrb za izvajanje rejskega programa. [2]Združenje je bilo ustanovljeno leta 2010 na Borikah. Na pobudo A. Dolinška so lastniki ergel (žrebčarn) Planido, Borike in Gorski Kotar ter prof. dr. R. Telalbašić in mag. E. Žiga podpisali pismo o nameri za ustanovitev združenja rejcev.
Kljub zapostavljenosti pasme v izvorni domovini (območje BiH v bivši Jugoslaviji) je prihodnost malega planinskega konja na posavskem posestvu – Ergeli Planido svetla. Anton Dolinšek s svojimi sodelavci in strokovnimi svetovalci, med katerimi ima dr. Matjaž Mesarič pomembno vlogo, vlaga številne napore, dobro voljo in entuziazem v svoja prizadevanja za ohranitev tega planinskega bisera
Prijazen sprejem, odlično vzdušje in strokovna predstavitev črede in žrebcev BBK, so nam pustili nepozaben vtis. Vsi navdušenci in simpatizereji BBK lepo vabljeni k branju knjige Najstarejša avtohtona pasma v izumiranju – Bosanski planinski konj (M. Mesarič, A. Dolinšek, P. Dovč, l. 2015), za katero je bogatejši tudi društveni arhiv.
1,2 https://www.bosanskikonj.si/
Besedilo in fotografije: Helena Mesarič
Oktober 2018
Slika 1.: Predsednik KD Lukovica g. S. Cerar, dr. M. Mesarič, oskrbnik g. Ismet, g. Anton Dolinšek.
Slika 2.: Žrebec 7 Miško III-B729 iz linije Miško, predstavitev dr. Matjaž Mesarič.
Slika 3.: Žrebec 5 Barut III-P37 vzrejne linije Barut.
Slika 4.: Anton Dolinšek z žrebcem 3 Durmitor I.
Slika 5.: Žrebec 62 Barut III-7 Unko.
Slika 6.: Čreda bosanskih planinskih konj na posestvu g. Antona Dolinška.